Za nove možnosti

Program Za nove možnosti je naš odgovor na problematiko revščine in socialne izključenosti mladih v Sloveniji. Ni nam vseeno za mlade iz tistih STOTISOČIH gospodinjstev, ki se dnevno soočajo z materialno in socialno ogroženostjo, za katero niso in ne morejo biti odgovorni.
1. KRATEK OPIS PROGRAMA

2. SOCIALNO IZKLJUČEVANJE IN REVŠČINA

3. VIRTUALNA FUNDACIJA

4. DEJAVNOSTI ZA ZMANJŠEVANJE SOCIALNE IZKLJUČENOSTI

5. REZULTATI FOKUS RAZISKAVE

6 CELOTNA FOKUS RAZISKAVA
- se nahaja spodaj med datotekami



1. KRATEK OPIS PROGRAMA

Program Za nove možnosti je naš odgovor na problematiko revščine in socialne izključenosti mladih v Sloveniji. Ni nam vseeno za mlade iz tistih STOTISOČIH gospodinjstev, ki se dnevno soočajo z materialno in socialno ogroženostjo, za katero niso in ne morejo biti odgovorni.

Skozi programe in projekte našega društva se že od samega začetka delovanja tudi sami srečujemo in soočamo z revščino, predvsem z revščino mladih, ki so uporabniki naših projektov ali pa so z njimi kako drugače povezani. Opažamo, da nastaja vedno večji prepad med mladimi iz dobro situiranih družin in okolij ter mladimi, ki živijo v revščini.

Ker v Sloveniji v tem trenutku ni dovolj programov, ki bi se z revščino in socialno izključenostjo mladih sistematično soočali in jo reševali, nas je potreba privedla do tega, da se na področje zmanjševanja revščine in socialne izključenosti aktivno vključimo.

Prvi problem, na katerega smo naleteli, je obseg in pojavnost revščine mladih. Da bi problem čim bolje razumeli, smo se odločili za akcijski raziskovalni projekt, ki je obsegal šest razgovorov s skupinami srednješolk in srednješolcev iz različnih krajev Slovenije, ki smo jih poimenovali Fokusne skupine. Rezultati te raziskave so dostopni v rubriki Rezultati Fokus raziskave, celotna Fokus raziskava pa v rubriki Celotna Fokus raziskava.

 

Na osnovi rezultatov raziskave smo se odločili program razcepiti na tri projekte, ki se dopolnjujejo:


1.1 Virtualna fundacija:

•    je alternativna distribucija materialnih in kulturnih dobrin,

•    je prostor, kjer se srečujejo donatorji/ke in prejemniki/ce,

•    v njej izključno posredujemo med enimi in drugimi in nimamo stika z dobrinami, ki so predmet posredovanja,

•    omogoča neposredni odnos med darovalci/kami in prejemniki/cami,

•    zagotavljamo anonimnost in varovanje osebnih podatkov darovalcev/k in prejemnikov/ic,

•    če darovalci/ke želijo, so zaradi svojih cenjenih dejanj deležni javne zahvale.

 
1.2 Dejavnosti za zmanjševanje socialne izključenosti:

•    so namenjene soočanju s stereotipi, predsodki in diskriminacijami, ki mlade izključujejo in postavljajo na margino,

•    z različnimi metodami in sredstvi te diskriminacije ozaveščamo, o njih govorimo, razpravljamo in jih delamo vidne.

Dejavnosti potekajo v Delavnicah po šolah, na Treningih socialnih veščin, na Treningih asertivnosti, v Svetovalnici, s krepitvijo moči in v Zagovorništvu ter preko razgovorov, okroglih miz in javnega delovanja v obliki prispevkov za medije.
 
1.3 Ozaveščanje javnosti:

•    poteka v obliki javnih kampanj, ki opozarjajo na izključujoče politike, strategije in ukrepe,

•    nanašajo se tako na državne strukture, javne službe, nevladne organizacije ali zasebnike, ki vplivajo na vsakdanja življenja ljudi,

S temi tremi projekti tako zajamemo vse ravni - od posameznikov in vrstniških skupin pa do splošnih družbenih pogojev, ki krojijo življenje mladih v državi in čez njene meje.

Kontaktna oseba: Janez


2. SOCIALNO IZKLJUČEVANJE IN REVŠČINA

Socialna izključenost je novo poimenovanje, na kar kaže pomanjkanje ustreznih razlag v literature. Vendar je razlagalna moč koncepta tolikšna, da se je v kratkem času dodobra uveljavil v razmišljanju in govoru teoretikov in praktikov. Tako lahko najdemo znotraj držav Evropske skupnosti več dokumentov ter analiz revščine in socialne izključenosti v posameznih državah članicah, kot tudi osrednje dokumente EU. Naslednji zapis je pregled treh dokumentov, in sicer poročila, ki ga je izdelalo finsko Ministrstvo za socialne zadeve in zdravje z naslovom Revščina in socialna izključenost na Finskem v devetdesetih letih; poročila Evropske Fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev; in raziskovalnega poročila avtorice Katherine Duffy z naslovom Priložnosti in tveganja, trendi socialne izključenosti v Evropi, ki je nastalo kot rezultat nekajletnega dela v projektu EU, v katerem je kot slovenska respondentka sodelovala dr. Mojca Novak.


DRUŽBENE SPREMEMBE IN SPREMENJENI POGOJI BIVANJA

V zadnjih 20. letih so se v državah Evrposke unije (EU) zgodile velike socialne, politične in ekonomske spremembe. Spremembe predstavljajo izziv tako za politiko, za tiste, ki politiko ustvarjajo, kot tudi za posamezne državljane in državljanke. Spremembe so prinesle koristi mnogim, predvsem v obliki novih možnosti in priložnosti ter večje kakovosti življenja. Vendar to velja samo za tiste, ki so bili zmožni obrniti spremembe sebi v prid, za mnoge druge pa so bile vir novih prikrajšanosti. To so predvsem tisti, ki nimajo vseh potrebnih zmožnosti, sposobnosti ali okoliščin, ki jim omogočajo, da obvladujejo spremembe, s katerimi se soočajo. To so mladi ljudje brez spretnosti in kvalifikacij, ki jih zahtevajo službe danes; ženske, na katere padejo zahteve po skrbi za družino; starejši, ki potrebujejo oskrbo, vendar tudi priložnosti; ljudje, ki živijo v urbanih industrijskih okoljih, ki nazadujejo; tisti, ki so izgubili službe in so nezaposleni; ljudje, ki niso fizično in geografsko mobilni ali prilagodljivi dovolj, da bi šli za delom. Kar jim je skupno, je dejstvo, da se soočajo z eno ali več pomanjkljivostmi, ki jim preprečujejo soočanje in upravljanje s spremembami. Takšne pomanjkljivosti so bodisi v ljudeh, v okoliščinah njihovega življenja ali pa je na delu oboje hkrati. Dlje, kot trajajo pomanjkljivosti in bolj kot se svet spreminja, bolj se lahko pomanjkljivosti pomikajo nazaj in prednosti naprej. (Ball  
1994)

RAZLIKA MED REVŠČINO IN SOCIALNO IZKLJUČENOSTJO

Najpogostejša beseda povezana s socialno izključenostjo je revščina, iz česar bi lahko sklepali, da izhaja koncept socialne izključenosti iz zavedanja o posledicah, ki jih ima revščina za tiste, ki jo izkušajo. Revščino lahko definiramo kot koncept, ki izhaja iz nizkih prihodkov ali iz nezadostnih razpoložljivih dohodkov (kar se odraža v potrošniških navadah ljudi ali v splošni blaginji). Revščino vidimo kot statični položaj, v katerem je dohodek indikator pomanjkanja. Treba je poudariti, da je revščina specifična oblika socialne izključenosti, ni pa nujno, da se socialna izključenost zrcali v revščini. (Finland 1998).

Najpogosteje navedeni razlogi za revščino so (Novak 1994,18):

•    izguba dela,

•    pomanjkanje ustreznih ukrepov države blaginje, predvsem v obliki socialne pomoči in delavskega zavarovanja, v katerega bi bili vključeni nezaposleni,

•    gospodarske, politične, rasistične, seksistične in druge oblike neenakosti, ki preprečujejo, da bi se podpora splošnega mnenja revnim izboljšala.

Finsko Ministrstvo za socialne zadeve in zdravje v svojem poročilu pravi (Finland 1998), da je socialna izključenost za razliko od revščine multidimenzionalna. Je izid bolj kompleksnega procesa, kot pa je to primer v situaciji čiste prihodkovne revščine. Bolj jasno jo lahko razumemo iz vidika družbene strukture kot fenomen, v katerem eden ali več naslednjih podsistemov deluje neustrezno:

•    politika oz. demokratični sistem distribucije moči,

•    ekonomski sistem oz. trg delovne sile kot inštrument ekonomske integracije,

•    socialni sistem oz. način, kako država blaginje spodbuja/podpira socialno integracijo ter

•    družinski in podporni sistem.

Raziskovalci EU so izbrali te štiri sisteme, ker naj bi zagotavljali polno državljanstvo. Skozi le-te se po navadi udejanja posameznikovo članstvo v skupnosti ali družbi. Če poenostavimo, bi lahko osnovne dimenzije izključenosti definirali kot:

•    potrošništvo (revščina kot izključenost iz porabe),

•    produkcija (nezaposlenost kot element izključenosti) in

•    socialna kohezija/povezanost (izključenost iz osnovnih človeških odnosov, brez družine, izolacija itd.).

Katherine Duffy (1998) razliko med revščino in socialno izključenostjo opredeli kot razliko med "neustreznimi ali neenakimi materialnimi viri in neustrezno ali neenako participacijo v javnem življenju". Revščina se nanaša na izključenost od denarja in servisov, socialna izključenost pa presega samo izključenost iz porabniške družbe in zajema izključenost iz mesta v družbi. Revščina in neenakost kažeta veliko mero prekrivanja v današnjih družbah.

Rezultati raziskave so pokazali, da so skupine in posamezniki, ki so v večjem tveganju, da postanejo socialno izključeni tisti, ki imajo šibko vez z vsaj eno od dimenzij družbene integracije. Te dimenzije so država, ekonomski trgi (še sploh delovni trg) in civilna družba, ki se primarno nanaša na nedržavne organizacije privatnega življenja (družine, osebne mreže, skupnost in osnovne prostovoljne organizacije). Tisti v resnem tveganju imajo šibke ali pretrgane povezave z dvema ali vsemi tremi dimenzijami. V razmerju do države so to tisti z nelegalnim ali neregularnim statusom, mlade matere, tisti, ki zlorabljajo substance, nekdanji storilci kaznivih dejanj; v razmerju do trga zaposlitve tisti, ki imajo manjše spretnosti, ki so soočeni z diskriminacijami, ki skrbijo za druge (bolne, s prizadetostmi); v razmerju do civilne družbe pa stari, izolirani, iz vaških okolij, alkoholiki, odvisni od pomoči države (sirote, otroci in odrasli s psihosocialnimi problemi, fizično ovirani, duševno prizadeti, zaporniki in nekdanji zaporniki).


NAJPOGOSTEJE IZKLJUČENE SKUPINE NA RAZLIČNIH PODROČJIH:

•    ZDRAVJE – moški srednjih let; skupine z nizkimi dohodki,

•    ZAPOSLITEV – dolgotrajno nezaposleni; ljudje z ovirami in prizadetostmi; matere z otroki ali ženske brez otrok; mladi; Romi; starejši,

•    SOCIALNA ZAŠČITA – dolgotrajno nezaposleni; šibki starejši; tisti, ki so odvisni od socialnih dajatev,

•    IZOBRAŽEVANJE – skupine z nizkimi dohodki; Romi; manjšine,

•    STANOVANJA – izpostavljeni restitucijskim politikam; ki živijo v nelegalno grajenih hišah s pomanjkljivo dokumentacijo; deložirani brez pravic do nadomestnega stanovanja, matere z otroki.

Treba je razumeti, s čim se izključene skupine in posamezniki ter posameznice soočajo v vsakdanjem življenju, kaj izključenost pomeni za vsakega od njih. Nasploh velja, da se soočajo z dvojnim bremenom. So subjekti ali bolje objekti regulacij, čeprav so kot marginalizirani manj vidni. Bolj verjetno je, da se govori o njih, kot pa z njimi. Ta dvojna nevarnost je pomemben vir tveganja za človekovo dostojanstvo najmanj prednostnih ali najbolj zapostavljenih skupin. Zavedanje o pomenu izključenosti za družbo v celoti in za ljudi, ki jo izkušajo posamezno, nas pripelje do razmislekov o servisih ali storitvah, ki jih država preko svoje politike in mreže služb nudi izključenim, revnim, marginaliziranim, ranljivim.

Literatura in viri:

Ball C. (1994), Bridging the Gulf. European Foundation for Improvement of Living and Working Conditions, Dublin.

Duffy K. (1998), Opportunity and Risk: Trends of Social Exclusion in Europe. Councile of Europe, Strasbourg.

Novak M. (1994), Dober dan, revščina. Zbirka Socialni izzivi, Socialna zbornica Slovenije, Ljubljana.

Halla K., Heikkila M. (1998), Poverty and Social Exclusion in Finland in the 1990s. Ministry of Social Affairs and Health, Helsinki.
 
dr. Vesna Leskošek

 
3. VIRTUALNA FUNDACIJA

•    Je alternativna distribucija pomoči namenjena mladim med 14. in 16. letom ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo, saj se v tem obdobju mnogi mladostniki, zaradi slabih materialnih razmer doma ne morejo vpisati v srednjo šolo ali pa se odločijo za poklicne šole, ki omogočajo hitro pridobitev poklica in zaposlitev oziroma se odpovejo dragemu šolanju izven domačega kraja,

•    je prostor, v katerem srečujeta ponudba in povpraševanje, le z vmesnim posredovanjem podatkov iz ene in druge strani.

Osnovna načela delovanja:

•    hiter vstop v odnos s prejemnikom,

•    zagotovljena anonimnost prejemnikov – ne bomo izpostavljali revnih mladih, kot tudi ne darovalcev, če bodo tako želeli,

•    prostovoljnost darovalca in prejemnika, poskrbeli bomo za intimno komunikacijo med darovalcem in prejemnikom neposredna pomoč mladim – točno se bo vedelo, komu je namenjena,

•    naše društvo poseduje oz. skladišči predmete ali denar, za razliko od drugih humanitarnih organizacij

Možnosti ponudbe:

•    izdelki: nova oblačila, računalniki, pisalne mize, radio,

•    storitve: tečaji tujih jezikov, vstopnice za različne prireditve, potovanja,

•    finančna podpora: štipendije, enkratna denarna pomoč, plačilo vozovnic, prehrane v šoli.

Namen:

•    okrepitev moči in ekonomskega stanja mladostnikov,

•    večanje možnosti posameznikom,

•    zmanjševanje razlik med bogatimi in revnimi,

•    zmanjševanje poveličevanja posameznih blagovnih znamk,

•    omogočiti revnim posameznikom, da pridejo do novih stvari,

•    omogočiti mladim, da preidejo iz stanja odvisnosti od svojega ekonomskega statusa v stanje neodvisnosti.

Temeljna merila:

•    uporabljamo obstoječa merila drugih vladnih in nevladnih organizacij, kot so Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Centri za socialno delo, Karitas, Rdeči križ, ker verjamemo, da so sestavljeni na podlagi realnih in preverjenih dejstev,

•    mogoče se ne bomo do "točke" natančno držali obstoječih meril, saj vemo, da marsikateri mladostnik ne dobi štipendije zaradi posesti, ki jo imajo v družinski lasti, ki pa jim ne prinese nobene finančne koristi,

Ob tem bi radi še enkrat izpostavili, da ne bomo temeljili na "dobrodelnosti", skušali bomo povezati tiste, ki bodo darovali in tiste, ki potrebujejo.

Na koncu leta se bomo javno zahvalili darovalcem in objavili njihova imena, ne bomo pa "razkrili" dobitnikov nesebične pomoči.

Z virtualno fundacijo oziroma tako ali drugačno pomočjo ne želimo mladostnika postaviti v odvisen položaj od solidarnih drugih, ampak ga poskušamo iz odvisnega položaja pospremiti v neodvisnega od domačega okolja in ga v končni
fazi pripraviti do tega, da si bo z ustrezno izobrazbo omogočil dostojno življenje.

Sonja Čandek


4. DEJAVNOSTI ZA ZMANJŠEVANJE SOCIALNE IZKLJUČENOSTI

Revščina in socialna izključenost v Sloveniji


Reven in socialno izključen mladostnik za položaj, v katerem se je znašel, ni in ne more biti odgovoren, ker je ekonomsko odvisen od staršev ali skrbnikov, ti pa so odvisni od stanja, v katerem se nahaja slovenski ekonomski sistem oziroma gospodarstvo. Revščina in z njo povezana socialna izključenost sta produkta sistema družbeno-ekonomskih odnosov, ki so prisotni v Sloveniji, kljub temu, da se slovenska država deklarira kot socialna država, ki naj bi bila utemeljena na enakopravnosti in enakih možnostih ter skrbela za odpravljanje in zmanjševanje tako revščine kot socialne izključenosti.

Položaj mladostnika v današnji moderni družbi

Današnja, hitro spreminjajoča se družba, v kateri sta gonilna sila kapital in usmerjenost v potrošnjo, pred mladostnika iz dneva v dan postavlja vedno nove zahteve, ki se kopičijo. Mladostnik se tako zraven običajnih izzivov odraščanja srečuje še z novo nastajajočimi vsebinami in nalogami. Te predenj postavlja družba in jih mora obvladati, če želi postati polnopraven in neodvisen član le-te. Socialno ranljivemu oziroma socialno izključenemu mladostniku, ki ima težave že pri običajnem vključevanju v družbene procese, te novosti in spremembe ne prinesejo boljšega družbenega statusa ali kakovostnega življenja. Zgodi se ravno obratno. Vsakodnevne spremembe (v znanju, tehnologiji, modi, kapitalu, izobraževanju, odnosih, družbi itd.) so pravzaprav nadgradnja že obstoječih in imajo koristen oziroma uporaben učinek le za tiste, ki določene izdelke, predhodna znanja, spretnosti ter dostop do vsega tega že imajo. Socialno izključenega mladostnika, ki nima osnovnih predhodnih znanj, spretnosti in izdelkov, le še bolj oddalji, marginalizira od neke idealne (družbeno sprejemljive) podobe oziroma identitete, kakovostnejšega življenja in življenjskega stila ter od dostopa do pomembnih življenjskih virov. Preprosto povedano: nič bližje ni, kvečjemu le še bolj oddaljen in je v zaostanku.

Položaj mladostnika v sistemu izobraževanja

V našem projektu smo poseben poudarek namenili enakopravnosti in enakim možnostim za vse mlade, ki se želijo izobraževati ali pa se že. Dejstvo je, da je danes identiteta mladega človeka močno povezana in odvisna od udeleženosti in uspeha v izobraževalnem procesu, saj tisti, ki se ga ne udeležujejo ali so neuspešni, veljajo za drugorazredne državljane tako med vrstniki, kot tudi v širšem družbenem kontekstu.
Tudi šolsko-izobraževalni sistem prispeva k socialnemu izključevanju in diskriminaciji socialno in materialno ranljivejših mladostnikov in je tako bolj naklonjen premožnejšim, saj si veliko mladih oziroma njihovih staršev ne more privoščiti dragih izletov, ekskurzij, športnih dnevov, stroškov bivanja v dijaških domovih, stroškov prevoza v šolo, stroškov prehrane, šolskih pripomočkov, šolskih knjig, zvezkov, računalnika, svoje sobe, pisalne mize, dragih inštrukcij.
Ker je slovenski šolski sistem izrazito tekmovalno in individualistično naravnan in ker od učencev zahteva vedno več znanja, mnogi izmed njih tega pritiska ne zdržijo, ne uspejo izdelati letnika, veliko izostajajo od pouka ali pa so celo izključeni iz šole. Mnogi učenci in dijaki morajo po osmih urah, ki jih preživijo v šoli, najeti dragega inštruktorja, ki jih uči določenega predmeta, da sploh lahko izdelajo razred.

Mladostnik in vrstniška skupina

Mlad človek potrebuje vrstniško skupino, da v njej preizkuša, potrjuje, išče svojo identiteto in svoje mesto v družbi. Mladostniki se združujejo v prijateljske in vrstniške skupine na podlagi podobnih interesov in vrednot. Ti interesi in vrednote so velikokrat povezane z materialnimi dobrinami, denarjem in potrošniško filozofijo. Članstvo oziroma socialna vključenost mladostnika v prijateljsko oziroma vrstniško skupino je velikokrat pogojena s tem, da ima draga in moderna oblačila, računalnik, internet, mobitel, denar za druženje v gostinskih lokalih, denar za obiske dragih diskotek, kina, gledališča, koncertov, športnih prireditev, raznih tečajev in športnih aktivnosti, denar za počitnice in potovanja. Brez zgoraj naštetega, je manj premožen mladostnik izločen, saj ne more biti prisoten pri pomembnih dogodkih, ne more prispevati v pogovorih in konkurirati ostalim sovrstnikom. Na področjih povezanih z vprašanji: kaj imaš, kje si bil, kaj si tam doživel, kam boš šel, se ne morejo enačiti z vrstniki.

Mnogi manj premožni mladostniki zaradi pritiskov potrošniško naravnane družbe, vrstniške skupine in zaradi življenjsko pomembne potrebe po pripadnosti, "biti podoben" in enakovreden, posežejo po nelegalnih in protizakonitih načinih pridobivanja tistih stvari, ki jim omogočijo vstop v "normalno" družbo in s tem zadovoljiti potrebo po pripadnosti, pomembnosti in enakovrednosti.

Vrstniška skupina mladostniku nudi občutek varnosti, a je hkrati tudi vir frustracij. Vrstniška skupina s svojimi neformalnimi pravili regulira vedenja svojih članov. Če določeno vedenje ni v skladu ali je novo za dinamiko vrstniške skupine, pride do navzkrižja. Novost, drugačnost oziroma sprememba vedenja posameznika pomeni grožnjo ustaljeni skupinski dinamiki in vlogam, ki jih člani zastopajo. Rešitev konflikta med članom in večino skupine je velikokrat taka, da se posameznika/co, ki je vir motnje oziroma nesprejemljivega vedenja, izloči. Če vedenje ni v skladu s prepričanji večine, se ga skuša sankcionirati oziroma odstraniti. Vrstniški pritisk na mladostnika je zelo močan, mnenje sovrstnikov zelo pomembno, saj obstaja strah pred odstopanjem od večine (kaj si bodo mislili, kaj bodo o meni govorili v šoli itd.) in izločitvijo. Posledica tega je, da se mora mladostnik na račun sprejetosti odpovedati svoji individualnosti, ustvarjalnosti in lastnemu razvoju pomembnih potencialov.

Nekaj izjav mladostnikov

•     ... “Komaj zberem denar za ‘tadobre’ hlače, se že pojavijo trije še modernejši modeli, ki jih moram imeti, da ne izpadem, kot ‘da bi bil za časom’.”

•    “Iščem nekoga, ki bi me čim ceneje inštruiral matematiko.”

•    “Nimam računalnika in interneta, zato se s sošolci nimam kaj za pogovarjat.”

•    “Denar, ki sem ga prihranila za vozniški izpit, sem dala staršem, da sta lahko plačala kredit za stanovanje.”

•    “Pol moje štipendije gre za račune, ki jih morata plačat starša.”

•    “Nimam časa za šolo, ker moram doma pomagat na kmetiji.”

•    “Tako rad bi risal, pa so barve in vse ostalo predrage.”

•    “Ne morem si privoščit, da ne bi pil, ker me bodo po celi šoli opravljali, da sem ‘luzer’, da nisem za žur.”

•    “Prijateljem se bom zlagala, da sem tam popivala in žurala cele noči, ker bom drugače izpadla dolgočasna.”

•    “Pred vsako kontrolko matematike moram popit 3 viskije, drugače se mi tako trese roka, da ne morem pisat.”

•    “Bojim se, kaj javno povedat, ker me bodo sigurno sošolci opravljali.”

•    “Raje padem v nezavest od izčrpanosti, kot da grem prvi spat, ker me bodo imeli za piflarja.”

•    “Cel teden med šolo ne kupim malice, da prišparam denar za petek za žurat.”

Dejavnosti za zmanjševanje socialne izključenosti:

•    individualno svetovanje,

•    tematske pogovorne delavnice po srednjih šolah,

•    Trening socialnih veščin,

•    Zagovorništvo,

•    Trening asertivnosti.

Glavna značilnost teh dejavnosti je, da so namenjene konkretnemu mladostniku, ki se znajde v stiski in si želi pomoči ali tistim mladostnikom, ki si želijo, kakor temu sami pravijo ‘delati na sebi’, spoznavati sebe in druge, se pogovarjati o temah, ki jim posvečajo veliko pozornosti, se razvijati, raziskovati odnose, v so vsakodnevno. Ti projekti temeljijo na načinih dela, kjer ničesar ne naredimo namesto mladostnika, ampak skupaj z njim; ki mladostniku omogočajo prevzemanje odgovornosti in sprejemanje lastnih odločitev za svoje življenje; mu omogočajo, da sam definira problem in ob naši podpori išče rešitve. Skupaj z njimi skušamo preko pogovorov osmišljati določene predsodke, stereotipe, ki nas omejujejo ali nam povzročajo nepotrebne stiske, s ciljem, da pridobimo tiste izkušnje in znanja, s pomočjo katerih bomo lažje dvigali kvaliteto lastnega življenja in gradili dobre odnose z drugimi ljudmi.

Janez Arh


5. REZULTATI FOKUS RAZISKAVE

Povzetek Fokus raziskave

Na prvih sestankih, ko smo začeli s projektom, smo trčili ob problem, kaj revščina med mladimi v Sloveniji sploh je. Več, kot smo se pogovarjali, bolj smo bili zmedeni. Na eni strani zaradi kompleksnosti problema, na drugi strani pa zaradi neoprijemljivosti definicij in teorij. Opazili smo, da je revščina tabu tema na vseh ravneh (od teorij do razreševanja problemov), najlažje je v okviru revščine spregovoriti o ‘klošarjih’ in ‘trebušastih črnčkih’, veliko težje pa o revščini tukaj in zdaj, ki se je ne otepamo dovolj resno.
Ker je celoten projekt namenjen mladim, smo se odločili, da bomo revščino opredelili s kvalitativno raziskavo med mladimi. Z zavestjo o ciljih projekta smo sestavili metodologijo za fokusno raziskavo in jo izvedli. V raziskavi so sodelovale štiri srednje šole, Stanovanjska skupnost Črnuška Gmajna in Izolski mladinski center. Na vodenih razgovorih je skupaj sodelovalo 63 mladih. Srednješolci so se odzvali odlično.

Ključne ugotovitve

Odgovore udeleženih mladih lahko strnem v naslednje ključne ugotovitve.

•    O revščini ne želijo govoriti neposredno, razen redkih izjem. Nihče sebe ni videl kot revnega, čeprav je bilo med njimi vsaj 10 odstotkov takih, ki imajo mesečno 2-3-krat manj denarja od povprečja, ki smo ga ugotovili z anketo.

•    Revščino povezujejo z izrazito negativnim duševnim in telesnim občutenjem ter sramoto, a hkrati pravijo, da so revni bolj pošteni in zaupanja vredni.

•    Najbolj pomembno je, da s svojimi rokami in pametjo lahko ustvariš bogastvo; te vrste bogataši so zaželeni.

•    Bolj od pomanjkanja samega, je boleča stigmatizacija (prepoznanje revščine) širšega socialnega okolja. Zato mora biti pomoč mladim intimna in brez nepotrebne patetike.

•    Mladi se natančno zavedajo vrzeli, ki jih prinaša potrošniška družba. Vendar hkrati tako kot mi, ne vedo, kaj storiti.

•    Zaskrbljujoč je način preživljanja prostega časa, saj ima manj kot 5 odstotkov vprašanih prostočasne dejavnosti, s katerimi lahko izražajo samega sebe. Večini je konjiček spanje, gledanje televizije, obisk nočnih in dnevnih lokalov ter celo druženje s sovrstniki. Omenjeno dokazuje tudi struktura porabe denarja, kjer sta na prvem mestu alkohol in tobak.

•    Mladi bi darovali in pomagali v primeru, če bi lahko natančno vedeli, komu bo pomoč namenjena. Želijo pomagati ljudem tu, v Sloveniji.

•    Tradicionalnim institucijam pomoči ne zaupajo.

•    Mladi razumejo težave potrošniške družbe, vedo da zunanji izgled ni vse, a bi bili vsi radi bogati.

Za mlade je običajno:

•    da nimajo prostočasne dejavnosti, kjer bi se lahko samoizražali,

•    da večino prostega časa preživijo v lokalih, kjer porabijo tudi večino svojega denarja,

•    da se ga napijejo, da bi bili bolj sproščeni,

•    da jih ne zanima lastna usoda,

•    da se za ‘liter in za čike’ vedno najde.

Revščina se v slovenskem srednješolskem miljeju kaže kot pomanjkanje denarja in statusnih simbolov za vzpostavljanje osnovnih temeljev pri izgradnji socialne identitete. Mladi nimajo težav z zadovoljevanjem osnovnih potreb, ampak se te pojavljajo na ravni porabe, ki posamezniku zadovoljujejo potrebe po spoštovanju, pomembnosti, estetiki, družbeni vključenosti. Če nimaš denarja, ne moreš na ‘kafe’, kjer se dogaja vse, kar se ima pomembnega za zgoditi, nimaš atraktivnega stila (čeprav so to oblačila, ki izgledajo stara, pa čeprav so nova), nimaš možnosti, da bi postal ‘faca – freak’. Ne moreš do univerzitetne izobrazbe, ker starši ne zmorejo stroška. To je največji problem revščine, kar pa ima dolgoročne makroekonomske posledice.

Pomoč bi torej morala posamezniku omogočiti nekaj, kar se sliši paradoksalno. Mogoče bo posamezniku omogočila, da si privošči normalno najstniško življenje. Se pravi, denar bo porabil za pijačo v lokalih, da bo lahko razvil svoj socialni jaz. Tu je nekaj zelo narobe. Ampak ne z najstniki, temveč z družbo, ki mladim ne omogoči druženja v bolj perspektivnih okoljih, kot so lokali.

Tu se kaže duhovna revščina našega prostora. Vrednost našega socialnega kapitala je očitno nizka. Če družba ni sposobna mladim zagotoviti vsestranskega razvoja, predvsem kakovostnega vzajemnega sodelovanja in uporabnega znanja, je to lahko samo pot v revščino. Bistvo novih globalnih ekonomskih razmer je neposredno kapitalsko vrednotenje znanja. Znanje je bogastvo. Neznanje je revščina. A znaš, a ne znaš, to je zdaj vprašanje? Naše šolstvo ne kaže, da bi bilo sposobno (predvsem visoko) podvojiti ali potrojiti število diplomantov, kar bi bilo nujno, če želimo postati konkurenčna dežela z razvito nacionalno identiteto, lastnimi proizvodi, kulturno produkcijo. Na žalost so programi storilnostno naravnani in tako dijaki nikoli ne navežejo stika z obdelano snovjo, da bi jo osmislili pri sebi. Programi ne omogočajo razvijanja ustvarjalnih odnosov, ampak dijaka silijo v velikokrat nesmisleln ‘dril” in na podlagi tega se izvaja selekcija.

Če bodo v Sloveniji prevladale razmere, kjer mladi ne bodo motivirani za znanje ali celo za proizvodnjo novih znanj, bo naša prihodnost revna. Ob tako nizkem deležu visoko izobraženih namreč ne bomo kos kapitalizmu znanja. Izgubili bomo v vojni brez žrtev, kjer bomo proglašeni za navidezne zmagovalce globalne samopozabe.

Znanje je bogastvo, tega se slabo ne zavedajo le srednješolci, ampak tudi tisti, ki krojijo strategijo Slovenije. S strani vladajočih struktur ni niti govora o nacionalnem izobraževalnem projektu (za zgled je lahko Finska), ki bi bil nujen, če ne usoden. Iz teh in iz podobnih razlogov je nastal pomemben del programa, ki smo ga poimenovali Ozaveščanje javnosti. Projekt bo obsegal različne kampanje, ki bodo opozarjale na tiste javne strategije in ukrepe, ki povečujejo revščino in socialno izključenost mladih.

Janez Kne


6 CELOTNA FOKUS RAZISKAVA - se nahaja spodaj med datotekami

Kontaktna oseba: Janez