Projekt socialna izključenost skozi oči mladih

Projekt je potekal v obliki kontinuiranega dela v skupini trinajstih mladih in s podporo številnih prostovoljcev našega društva.

Namen projekta je osveščanje mladih in širše javnosti o socialni izključenosti, kot jo zaznavajo, opažajo in vidijo mladi. V sklopu številnih delavnic na temo socialne izključenosti, smo v sodelovanju z Mladinskim centrom (MC) Jedro izvedli še sklop delavnic na temo fotografije in kompozicije. Nato smo organizirali tabor na temo socialne izključenosti, ki nas je zelo povezal, potem pa smo se podali na teren, na lov za prizori, ki odsevajo socialno izključenost v očeh mladih.

______________________________________________________________

O SOCIALNI IZKLJUČENOSTI

Revščina kaže stopnjo neenakosti oziroma različnost ravni socialne varnosti, na katero posega država s svojimi regulacijskimi mehanizmi. Revščina in socialna izključenost si prej kot slej podata roki. Socialno izključevanje se nemalokrat začne z materialnim pomanjkanjem, znotraj katerega je socialna izključenost širši koncept.
Po Karistu ločimo vsaj štiri tipe izključenosti: 

• izključenost iz delovnega življenja – brezposelnost,

• izključenost iz potrošniške družbe – klasična revščina,

• izključenost iz družbe (pomanjkanje socialnih stikov) – osamljenost,

• izključenost od mehanizmov moči in vpliva – kulturna marginalizacija.

Vir: Poročilo o človekovem razvoju – Slovenija. 1999. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj.

Revščina vodi v socialno izključenost
 
Socialno izključenost je težje izmeriti, kot določiti stopnjo relativne revščine, saj gre za širšo dimenzijo človekove stiske. Ne gre le za oceno pojma in dimenzije imeti, ampak vključuje tudi dimenziji pripadati in biti. Pomanjkanja se kažejo kot:

• deprivacija (pomanjkanje materialnih virov),
• izolacija (pomanjkanje socialnih stikov) in
• anomija (občutek nemoči) v vsakdanjem življenju posameznika ali družbenih skupin.

Razlogi materialne ogroženosti: 

• brezposelnost,
• (pre)nizke plače,
• nezadostne višine socialnih pomoči, 
• brezbrižnost družbe in države, ki v brezkompromisnem neoliberalizmu ne najde prostora za ljudi, ki ne zmorejo bitk z novimi zahtevami. (Neoliberalizem poskrbi le za majhen del prebivalstva, večino pa prepusti trgu in neenakim vstopnim pogojem. Ni dovolj prostora za drugačne in vse tiste, ki so slabše socialno in zdravstveno opremljeni.),
• položaj slabšajo tudi druge okoliščine (bolezen, invalidnost, starost, spol, družbeni in družinski status, etično poreklo ipd.).


Kaj nas skrbi?

• Zanikanje, da položaj ljudi v bistvu izvira iz družbenih razmer,
• naraščanje neobčutljivosti ljudi do revnih in izključenih in to prav zaradi prepričanja, da so ti vsega sami krivi,
• prepogosto enačenje neenakih možnosti z nedelom, 
•  stereotipno razmišljanje o revnih, kar ima negativen vpliv na samozavest, na samopodobo in motivacijo tistih, ki so se znašli na robu ali pod robom, razmišljanje, da lahko ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč (DSP), postanejo odvisni od npr. 229,52 €,
• prepričanje, da DSP zadošča in zato posameznik nima potrebe iskati drugih rešitev (pasivnost), brezbrižnost do tistih starejših, ki kljub zasluženi pokojnini z njo ne morejo dostojno živeti,
• prenizke plače, s katerimi tudi tisti, ki delajo, ne morejo preživeti sebe in svojih družin.


Na kaj opozarjamo?

Postajamo družba, v kateri so osrednja vrednota uspešnost, kapital in dobiček. V takšni družbi pa so najbolj ogroženi in ranljivi tisti, ki zaradi mladosti (otroci), starosti (starejši), bolezni (bolni in invalidi), drugačnosti (marginalne skupine – alkoholiki, narkomani, etnične skupine) ali spola (ženske) nimajo zadostnega potenciala za vstop v odprti boj ali tekmovalnost, v katerih pravila igre niso natančno določena, vstopni pogoji pa niso in tudi ne morejo biti enaki.

• Podatki o razsežnosti pojava revščine, ki izhajajo iz pobud Varuhu človekovih pravic, se bistveno razlikujejo od podatkov iz uradnih statistik pa tudi nekaterih raziskav,
• spremljamo pospešeno razslojevanje družbe. Nekateri nenadzorovano bogatijo, drugi so vse revnejši, oziroma je revnih vedno več,
• odgovorni ne storijo dovolj za zagotavljanje enakih priložnosti in enakih vstopnih možnosti za vse, 
• v družbi se utrjuje prepričanje, da je vsak posameznik sam v celoti odgovoren za stanje, v katerem se je znašel in tako sam odgovoren za svojo prihodnost,
• izhod iz revščine je zelo težak in zahteva veliko naporov in posebnih priložnosti,
• vedno več je mladih, ki odraščajo v materialno prikrajšanem, revnem, socialno izključenem okolju (Manj spodbud in opore, so manj samozavestni in pogosto slabše opremljeni, imajo manj možnosti za osebnostni razvoj, težje pridobijo ustrezno izobrazbo, se slabše vključujejo v družbo in imajo manj možnosti za zaposlitev.),
• dvomimo o podatkih o izrazito nizki stopnji brezposelnosti pri nas (zavodi za zaposlovanje nezaposlene posameznike vodijo v več evidencah, njihovo število pa se ne sešteva),
• značilno je pomanjkanje stanovanj, zlasti takih z neprofitno najemnino (prag za pridobitev subvencije je prenizek, preveč je deložacij, ob tem pa skoraj ni začasnih bivalnih enot  – vse več brezdomcev),
• denarna socialna pomoč je tako nizka, da ne more zagotoviti niti minimalnega preživetja, pot do izredne socialne pomoči pa je zelo otežena,
• privatizacija zdravstvenega sistema se kljub drugačnim zagotovilom kaže kot slabost, zlasti za tiste kategorije prebivalcev, ki nimajo denarja,
• podobno se kaže in se bo verjetno kazalo tudi v šolstvu,
• vse več je tudi revnih starejših občanov, ki živijo sami, z nizko pokojnino,
• veliko preveč je tistih, ki delajo, a so kljub temu revni, ponekod so problematični skoraj mezdni odnosi delodajalcev do zaposlenih,
• življenje v revščini, na njenem robu, v delni ali popolni socialni izključenosti poraja druge družbeno odklonske pojave, kot so alkoholizem, odvisnost od prepovedanih drog, samomori, problemi v duševnem zdravju in zdravju nasploh, in so prav gotovo generator nasilja, tako v družinskem, delovnem kot v splošnem družbenem okolju,
• nastaja velika skupina ljudi, ki se izrinjeni na rob družbenega dogajanja počutijo ogoljufane, nesrečne, nekoristne, brezvoljne ali agresivne do družbe, ki jih je pahnila v takšne razmere,
• prepričani smo, da je od družbenih pogojev, političnega sistema in ustrezne pripravljenosti države za reševanje problema revščine odvisna usoda dobršnega (in vedno večjega) dela prebivalstva.

Vir: Cvahte, Bojana. Revščina kot kršitev človekovih pravic.  

Kontakt: Špela.